LIV blog: Kako je doživeti Crankworx kot prostovoljka?

Pisalo se je magično leto 2020, tik preden se nam je vsem življenje obrnilo na glavo. Ja, govorim o življenju pred korono. Se ga še spomnete? V mojem spominu je kar dobro zapisano, saj sem bila takrat ravno na Novi Zelandiji, natančneje v Rotorui, kjer sem tudi delala. Tam sem se bližje spoznala tudi z gorskim kolesarjenjem, zahvaljujoč mojemu partnerju in sami lokaciji. Več o tem si lahko preberete v mojem prvem Liv blogu. Konec februarja sem zaključila z delom in se odločila, da se bom prijavila kot prostovoljka enega izmed največjih festivalov, ki ga poznamo. Crankworx, Crankworx Rotorua.

Prostovoljstvo na festivalu Crankworx

Ker nisem imela več nobenih drugih obveznosti, sem se prijavila na vsa možna prostovoljska dela. Seveda, sem izbirala tista, kjer se vsa akcija dogaja. No, nekaj ur pa sem preživela tudi na parkiriščih in usmerjala ljudi. To je bilo zgolj zaradi točk. Ja, zanimiv in kar kompleksen točkovni sistem, ki pa ga za 247 prostovoljcev resno potrebuješ. Tisto leto so prvič ustvarili mobilno aplikacijo, na kateri si spremljal svoj napredek in se prijavil za naslednjo prostovoljno aktivnost. Vsaka aktivnost je imela različno število točk, tiste bolj priljubljene manj točk in obratno. Tako so spodbudili prostovoljce in prostovoljke, da se prijavijo na tiste manj prijetne aktivnosti. Število točk je bilo odvisno tudi od časa trajanja aktivnosti. No, mene to ni toliko ganilo, tako da sem raje šla na bolj zanimive in tako lahko opazovala vse treninge, tekme in tiste bolj pomembne tekme.

Prostovoljka s pozicijo “marshalla”

Večinoma sem torej izbirala pozicijo »marshalla«, kar pomeni, da sem morala imeti budna očesca na proge in spremljati, kaj se je dogajalo. Dokaj odgovorno delo, saj se lahko padci in poškodbe lahko hudo nadaljujejo, če ne zaustaviš dogajanja pravočasno. To je bilo najbolj očitno na downhill progi, kjer sem bila zadolžena za eno najbolj kritičnih točk – »Fat Man’s Roots«. Tam je bil kar masaker. Dober razgled sem imela tudi na dual slalomu, kjer sem bila na vrhu največjega kupčka in tako imela prvorazredni razgled na vse mojstre scrub-offanja. Tale neuradni dogodek Crankworxa je sicer šele kasneje postal hit. Skratka, mislim, da sem pohopsala vse možne »marshall« pozicije, kar jih je bilo, saj si tako res bil stalno v prvi vrsti in imel dogajanje pred svojimi očmi. Res edinstvena in enkratna izkušnja, ki bi jo takoj ponovila!

Zakaj se odločiti za prostovoljstvo na festivalu Crankworx?

Poleg tega spoznaš prijetne istomisleče ljudi, s katerimi deliš te trenutke. Spoznaš pa tudi, da so nekateri profiji res zoprni, drugi res legende. V spominu mi je najbolj ostal Mick Hannah, ki je res prijazen in izjemno spoštljiv do nas, prostovoljcev, brez katerih dejansko dogodka ne bi bilo. Ker se dogodki lahko kar zavlečejo in trajajo kar nekaj časa, ti pa ne smeš zapustiti svojega »delovnega« mesta, sem bila zelo hvaležna bratu Jenne Hastings, ker mi je takrat prinesel kavo, ko sem jo resnično potrebovala. To je bilo takrat zlata vredno. Nadobudna Jenna Hastings pa je že takrat pokazala velik potencial, ki ga je potem čez dobro leto in pol prepoznal Bernard Kerr. V živo videti nore trike Lemoina in Johanssona pa je tudi zgodba zase, ki jo je težko zapisati. Noro! To je bil sicer na žalost tudi edini Crankworx, ki sem se ga uspela udeležiti, saj se tja nisem vrnila, Innsbruck in Whistler pa sta poleti, ko moram služiti denar. Ampak še vedno upam, da mi nekega dne spet uspe, saj je bilo res enkratno.

Prostovoljci in prostovoljke smo imeli tudi svoj šotor, kjer smo se lahko družili, spočili, jedli in pili. Po koncu festivala so nam organizirali tudi žur. Tam smo si vsi lahko izbrali zaslužene nagrade, se najedli, še zadnjič podružili, imeli pa so tudi srečolov za GoPro. Tam pač nisem imela sreče, ampak nič za to. Izbrala sem si nove kolenčnike, ker jih takrat nisem imela in še nekaj drugih uporabnih stvari. To je bila samo še češnja na vrhu smetane izjemnega tedna.

Piše: Anja Rot

08.03.2023